Letnik 1970. Striparica, ilustratorka, oblikovalka. Rojena v hrvaški prestolnici. Zadnja tri leta živi na relaciji Ljubljana-Zagreb. Njena pestra življenjska pot jo je popeljala skozi učiteljevanje v izobraževalnih institucijah, restavratorstvo, novinarstvo ter oblikovanje in tudi prodajanje knjig. Danes pa je najbolj znana kot ustanoviteljica in koordinatorka mreže neodvisnega stripa Komikaze, ki ga je opazil in pohvalil tudi zloglasni francoski satirični tednik Charlie Hebdo. Komikaze izhaja v tiskani in digitalni različici že od leta 2002. Mreža združuje 230 avtorjev (60 iz Hrvaške, ostali so iz 40 drugih držav), do zdaj je izšlo 37 spletnih številk, 13 tiskanih albumov, dva avtorska albuma, dve zgoščenki, 30 delavskih webzinov in 20 fotokopiranih fanzinov. Objavili so že 4.500 strani stripov in sodelovali z 90 civilnimi iniciativami in umetniškimi organizacijami, postavili 176 razstav in zaključili 40 delavnic v kar 12 državah (od Francije in Nemčije do Švedske in ZDA). Prioriteta Komikaz pa ostaja sodelovanje zgolj z neprofitnimi avtonomnimi kulturnimi conami. Z Ivano na čelu so postali vitalni del hrvaške alternativne scene.

So tragični dogodki v Parizu, zaradi katerih se je velik del sveta deklariral za “Charlieja”, karikaturo in strip ponovno postavili v ospredje?

Francija svojo kulturo stripa in satire neguje že zadnjih sto let, njen glavni izvozni proizvod pa servirajo ob siru in vinu. V strip se tam vlaga veliko denarja, saj gre za del kulturne strategije. Po svetu so glede tega, seveda, velike razlike. Islam, ki neguje kulturo nevidnega heroja in Zahod, ki skozi vizualno kulturo neguje tudi svobodo govora. To sta dva različna pogleda, ki skupaj dobro funkcionirata le dokler ju v roke ne dobi radikalna dogmatika, kar velja tako za muslimane, kot tudi za kristjane, jude in druge. Upam, da to začasno vojno dobičkarstvo striposatirične scene ne bo več hranilo novega svetovnega terorizma.

Kako doživljaš slovenski strip in kako je ta drugačen od hrvaškega?

Slovenski strip sem odkrila prek Stripburgerja, deset let starejšega kolega, s katerim Komikate že od začetka delimo bogato zgodovino. Med letoma 2002 in 2004 je Stripburger v organizaciji Komikaz gostoval že v Dubrovniku (gosta Igor Prassel in Ivan Mitrevski), Zadru (Ivan Mitrevski, Matej De Cecco), Puli (Ivan Mitrevski) i nato spet v Zadru (Matej Kocjan – Koco, Andreja Kladnik). Smo na isti sceni, srečujemo se v Ljubljani in na različnih festivalih stripa, pogosto pa tudi objavljamo iste avtorje. Obe etiketi sta postali sinonim za neodvisni strip, vsaka v svoji vasi in tudi mednarodno. Razlike so zgolj v nijansah. Komikaze so denimo bolj digitalno usmerjene.

Kako pa si dobila idejo za lansiranje Komikaz? Kakšni so bili te zametki, prvi koraki?

Ko sem zaključila akademijo, sem narisala svoj prvi avtorski strip in odkrila fanzinsko in e-zinsko sceno, med njimi tudi hrvaški Totalne Nule, slovenski Stripburger in francoski Dernier Cri. Medij me je osvojil, ker je združeval vse tisto kar imam rada: izkušnjo animiranega filma, literaturo, eksperimentalno grafiko in DIY estetiko. Moji stripi iz stripoknjige Pustolovščine Glorije Scott so nastajali v obdobju petih let, na koncu pa jih je objavila založniška hiša AGM (Antun Gustav Matoš). Za pet let dela sem prejela honorar 500 evrov. Takrat sem začela resno razmišljati o striparskem združenju in organiziranem delovanju, ki bi lahko nagovoril tudi donatorje. S prijatelji smo tako leta 2002 lansirali Komikaze in odprli spletno stran.

Zgodovina Komikaz je impresivna. Zakaj pa so Komikaze s tvojega vidika postale tako pomembne za hrvaško in širšo evropsko alternativno sceno?

Komikaze so mreža za proizvodnjo, produkcijo in promocijo stripovskih aktivnosti ter distribucijo avtorskega stripa. Gre za kreativni inkubator, ki razvija lokalni avtorski strip skozi številne aktivnosti. Imamo spletno in tiskano izdajo, infoportal, delavnice, razstave, fotoreportaže in Facebook, ki strmi k raziskovalnemu razmišljanju medijev. Komikaze komunicirajo in interpretirajo lokalno sceno v mednarodnih okvirjih ter kontekstualizirajo in se teoretično opredeljujejo do svetovnih trendov. Poleg tega detektiramo in stimuliramo sodobne striparske prakse že od leta 2002 in tudi uspešno sodelujemo tako s srbsko in slovensko (od leta 2002), kot tudi z italijansko (od leta 2008) in francosko (od leta 2006) striparsko sceno. Pa tudi z drugimi striparskimi iniciativami po Evropi in svetu. Projekt predstavlja tudi skupno akcijo neoboroženega odpora proti globalizaciji okusa in porastu institucionalizirane umetniške produkcije. Komikaze so svobodna in altruistična tvorba umetnikov z različnih področij, ki povezujejo neodvisno in in brezkompromisno produkcijo. Ta v odnosu do že obstoječih umetniških praks, ki dominirajo, deluje alternativno.

Nekoč si izjavila, da je ena ura likovnega pouka v osnovni šoli za otroke premalo, da se naučijo risati. V Sloveniji po mojih informacijah likovnemu pouku v osnovnih šolah namenijo dve uri. Tudi to ni prav veliko, je pa malo več. Res misliš, da bi večje število ur likovnega pouka v šoli, rodilo več potencialnik umetnikov? Ljudje, ki otroke v šolah učijo risati praviloma namreč niso slikarji ali umetniki, temveč pedagodi. Če si iz spomina prikličem likovni pouk iz osnovne šole, me prav nič ne spominja na kakšno umetniško ustvarjanje ali izražanje. To ni (bil) ravno prostor, kjer bi lahko kdorkoli razvijal svoj talent. Kakšne so tvoje izkušnje?

Jaz imam osebno s tem kar dobre izkušnje. V klasični osnovni šoli smo se veliko učili, ampak tudi risali in tekli. Za dolgočasne ure je odgovorna izobraževalna politika, ki ni postavila jasnih standardov in tako odprla vrata učiteljem slabših kompetenc. Ure likovnega pouka so pomembne, ker se otroci učijo o abstraktnem neodvisnem razmišljanju. To pa je del celostnega razvoja vsakega posameznika, ne samo umetniških talentov, kot si omenil. Vsi se rodimo z likovnim posluhom in ta je pomemben za senzibilnost, kot tudi za to, da imajo otroci odprto percepcijo za nove medije, tehnologijo in druge sodobne umetniške prakse. Vizualna pismenost je v družbi zelo pomembna. Žal pasivno pristajamo na uničevanje javnega prostora in krčenje deleža javnega denarja, ki je namenjen kulturi. Ta se tretira kot nekaj, kar se razvije sproti, ali pa “če si že ravno rojen za to”. Takšni standardi so nas pripeljali do tega, da je Hrvaška, kar se tiče podpiranja kulture z javnim denarjem, na evropskem dnu.

Poučevala sem na dveh srednjih in eni osnovni šoli, kjer sem sem bila profesorica prostoročnega risanja oziroma učiteljica likovnega pouka. V vsaki od njih sem bila približno pol leta in že takoj sem ugotovila, da je zelo težko karkoli spremeniti. Predmeti vizualne kulture so v osnovnih šolah tretirani kot ure za kurjenje odvečne energije učencev.

Kaj pa meniš o walfdorski šoli?

Po eni strani se mi zdijo walfdorske šole preveč krute in dogmatične. Pravila o idealnih oblikah in barvah so zelo stroga. A vseeno je to, da otrok lahko razvija svojo celostno kreativnost namesto informacije, zagotovo prednost. Številne skandinavske šole so v tem kontekstu bližje walfdorskim kot našim državnim šolam. Svoje mesto v svetu izbiramo na osnovi tega, koliko lahko jaz kot individualna oseba spremenim in doprinesem. Izobraževanje v idealnem svetu vodijo um, srce in roke.

Službovala si tudi kot novinarka. Zakaj nisi ostala v novinarskih vodah in kako ocenjuješ situacijo medijev na Hrvaškem? Katere hrvaške medije spremljaš?

Novinarstvo me je zanimalo zaradi promocije avtorskega stripa. Cilj je bil zaskvotirati mentalni prostor informacij. Dve leti sem pisala za Megazin 04, takrat službeno glasilo neodvisne scene, zdaj pa so se preobrazili v nek medijski kanal. Družbena omrežja so postala močno medijsko orodje. Mediji postajajo vse bolj rumeni in plitki, kot tudi drugod po svetu. Sama spremljam HRT 3 in več hrvaških portalov, v glavnem neodvisnih – denimo Halter, Kulturpunkt, Lupiga, Muf, Forum TM. Kot vsakodnevni ritual, ogrevanje pred domačo nalogo.

Imajo mladi hrvaški umetniki kakšen progresvini prostor, kjer se lahko zbirajo, informirajo, izmenjavajo ideje?

V Zagrebu je več takšnih prostorov: Medika, WHW Galerija, Pogon, Kino Evropa, Studentski Centar in Močvara. Razširile pa so se tudi virtualne sfere družbenih omrežij, ki se fizično zbirajo v zasebnih stanovanjih, ateljejih, na delavnicah in podobno.

Meniš, da je slovensko-hrvaški kulturni dialog dovolj močan? Bi bilo lahko za umetniško sodelovanje med sosednjima državama boljše?

Škoda je, da interakcija ni tako zaživela, kot bi lahko – glede na bližino. Dialog obstaja med umetniki iz obeh držav, z občinstvom pa ga je vedno manj. Nekateri mediji kontinuirano gradijo mostove. Televizijska oddaja o sodobni umetnosti na HRT 3, ki se imenuje Transfer TV, enega od petih prispevkov vedno naredi v Ljubljani. Po drugi strani pa Radio Študent v svoje kulturno-politične oddaje pogosto vabi hrvaške goste. Pa tudi glasbene skupine kar dosti nastopajo na tej relaciji.

Zadnje vprašanje. Kaj manjka v resničnem svetu, kar ponuja strip in obratno?

Drama “Je Suis Charlie” v Parizu je pokazala, da je med življenjem in stripom tanka meja. Pri obeh namreč manjka razvijanje medkulturnega dialoga. Manjka tudi demokratizacija javnega prostora in mednarodna kulturna izmenjava ter intergracija ljudi različnih kulturnih pripadnosti. Tako se ustvarja prihodnost za mlade, da ustvarjajo svojo lastno urbano kulturo, ki je alternativa potrošniški (ne)kulturi in ustvarjalni stagnaciji. In to poizkušamo že 13 let početi v sklopu programa Komikaz – tako v resničnem svetu, kot tudi v stripu.